Razočarala me je bazuka

Prijatelj mi je pred dvema letoma, ko sem bila še zares mlada, ob mojem jubileju poklonil zanimivo darilo. Namreč koledar, ki ima pod vsakim dnem zapisano modro misel. Domiselno je dejstvo, da ta koledar nima letnic, to pomeni, da je hipotetično večen. Vsaj dokler bo število dni v letu ostalo enako (s prestopnim vred) oziroma dokler bo slovenščina še živa (morda pa se bo vmes razgradil že papir). Koledar je namizni, zato ga hranim na delovnem mestu. Pač preživim tam večino časa. Bližina kraja, kjer se po Adiju Smolarju končajo sanje (beri Zavod za zaposlovanje) me opominja, da je to najbrž privilegij.

Koledar me opominja, da nisem vsak dan mlajša, sem pa mogoče večna.

Misel 29. aprila “Moder človek je tisti, ki ne žaluje za stvarmi, ki jih nima, ampak se veseli tistih, ki jih ima” pa me spomni na nekaj drugega. Najprej razložim, da gre za naum Epikteta, domislil pa se ga je, kdo bi rekel, že v 1. stoletju našega štetja. Seveda, lahko njemu, grškemu filozofu, ki se ni ubadal s prekletstvom potrošniške družbe. Vzamem nazaj. Bil je suženj. Njegova filozofija pa: stvari je mogoče deliti v dve skupini na tiste, ki so odvisne od nas in tiste, ki to niso. So namreč zunaj našega vpliva. Dvajset stoletj kasneje je Epiktetove arhaične ideje mogoče briljantno projecirati na to čudovito sedanjost.

Sledi zgodba o žvečilki. Ker tega nihče ne pričakuje, paše pa v kontekst.

Toliko se že poznam, da se zavedam, da v življenju beležim obdobja intenzivnega in obdobja mlačnega prežvekovanja. Oboja se med sabo izmenjujejo, pa za to ne obstaja nikakršen poseben razlog. Ni kriva luna, pomanjkanje sline ali neugleden zadah. Prav tako nima nič s tem vreme, nervoza, želja po diuretiku ali strah pred kariesom. Še najbolj verjetno k želji po razgibavanju čeljusti pripomore prisotnost žvečilk v mojem vidnem polju, torej dejstvo, da mi nekdo čigumi ponudi ali pa se pred mano v trgovini bohoti cela vrsta njih.

Žvečilk nikoli ne nosim s seboj. Izjema je samo jekleni konjiček, kjer hranim plastično posodo, v katero vsake toliko časa doziram nekaj dražejev. Včasih sem predrzna in jo napolnim do vrha. Če sem v obdobju intenzivnega prežvekovanja, to pomeni, da obstaja verjetnost, da bo zaloga pošla v tednu dni. Imam namreč to nenavadno potrebo, da si hipoma v usta natlačim količino čigumijev, ki presega standardno dozo* žvečilk v ustih.

*Opomba: Kot standardno pojmujem dva dražeja, ker me tako ekonomsko propagandna sporočila učijo že od rane mladosti. V nobeni izmed reklam ne ponudijo samo enega Orbita.

Včasih se za čigumije ne zmenim mesece, to obdobje označujem za mlačno prežvekovanje. Tu in tam zaužijem kakšen gumijasti pripravek, pa še to iz kulture, če mi ga že ponudijo. Ko pa nastopi intenziteta prežvekovanja, se situacija drastično obrne. Kajti ko enkrat začnem, v ustno votlino lahko zbašem mnogo več kot skromna dva žvečilna gumija. Včasih tudi cel paket. Slednje je tehnično izvedljivo, ker imam velika usta (daljšo razlago tega nenavadnega pojava preberite tukaj).

Imam pa zlata pravila prežvekovanja.

1. Čigumija nikoli ne pojem.

2. Uporabljenega čigumija ne posojam drugim ustnim votlinam.

3. Čigumija po uporabi nikoli ne odvržem na tla ali zalepim na kos pohištva.

Zaradi lepe manire uporabljen žvečilni gumi vedno zavijem v papirček. Enormna gmota gume, ki jo po zaužitem celotnem paketku vzamem iz ust, zahteva malo večji papir. Obred pripisujem poklicni deformaciji iz študentskih časov strežbe, h kateri je sodilo tudi odstranjevanje na soncu stopljenih žvečilk iz pepelnikov.

Dolgo sem se slepila, da sem osamelec intenzivnega prežvekovanja. A da so intenzivni prežvekovalci tržna niša, priča produkt Hubba Bubba Bubble Tape (na sliki), nekakšen gumi-trak, ki ima celotno žvečilko zavito v lično polžasto obliko, iz katere je mogoče odtrgati različne kose žvečilnega gumija. Priročen patent omogoča, da si sam gospodar količine čigumija v lastnih ustih.

Ne razumem ljudi, ki naenkrat žvečijo samo eno žvečilko in mi prav tako število slednjih tudi ponujajo. Vedno razočarano pogledam v dlan, kadar se v njej nahaja samo ena žvečilka. Na mojo srečo pa se iz priročnih škatlic za čigumije zaradi njihovega širokega grla včasih vsuje cela pest dražejev in prvih nekaj hitro pobašem v usta, preden je sploh očitno, koliko sem jih vzela.

Razglabljanje o žvečilkah je povzročilo cedeče se sline nad vsaj enim paketkom Hubba Bubbe. Zaslužila sem si ga. Sploh po današnjem groznem razočaranju. Včeraj sem prisostvovala pikniku (katerega sem zakoličila z dvema pekočima Airwaves). Ravno smo buljili v televizor, ko se je na zaslonu iznenada prikazala reklama za teden nostalgije v diskontu, kjer imajo preprosto več za nas. V bistvu je tam preprosto premalo zame, sem spoznala danes, saj niso po dveh dneh trajanja akcije premogli niti ene samcate bazuke.

Govorim o kraljici žvečilk in ultimativnemu preizkusu za vse plombe v ustih – izjemno trdi žvečilki Bazooka (na sliki), ki je, ko ti jo je enkrat uspelo pregrizniti, nudila izjemen užitek. Težava je v tem, da jo že leta ni moč nikjer dobiti. Sumim, da so jo zaradi aditivov nečednega slovesa odpoklicali iz prodaje.

Čeprav je bila daleč od oči, se moja ljubezen do nje ni niti malo ohladila. Ko sem jo tako včeraj po dolgem času uzrla na ekranu sem vedela – ti boš moja! Z navdušenjem sem hitela razlagat sodelavcema, da gremo danes med malico v “Lidlna”, saj bom tam nabavila 100 bazuk. Potem pa… razočaranje!

Krožila sem po trgovini kot propeler, a obljubljenih žvečilk, ki so jih na police servirali na dan boja proti okupatorju, ni bilo nikjer. Da so res obstajale je pričala prazna škatla pri blagajni. Od junaka do bedaka torej. Tudi v sanjah si ne bi mislila, da bodo bazuke razprodane preden se je teden nostalgije šele dodobra začel.

Surlo sem imela do Kamniško-Savinjskih Alp, prav tako kot vseh 11 gospodov in gospa za mano, ki so čakali na prazni blagajni, medtem ko je trgovka kazala na prazno škatlo bazuk in se čudila njej praznini.

Ker se ne vdam tako hitro sem se utaborila pred skladiščem in ko se je sezam odprl trgovki postavila ključna vprašanja:

Jaz: Ali imate bazuke?

Ona: Zmanjkalo jih je.

Jaz: Kaj pa v drugih Lidlih po Sloveniji (Po Sloveniji!!! Za bazuke tudi v Prekmurje)?

Ona: Tega pa ne bi vedela.

Jaz: Saj jih boste še dobili, a ne?

Ona: Ne, to je bila enkratna ____________ (in pridala nek trgovski termin, iz katerega sem razbrala, da se pričujoča akcija na tem svetu ne bo nikoli več ponovila).

Grenkobnega priokusa sem zapustila to nemško korporacijo. Popraviti sem ga skušala v bližnjem lokalu, ker so končno poleg bureka, kebaba in pice z generikom poli salame ponudili tudi pristni albanski sladoled. Čeprav je slednji še bolj umeten kot bazuka, sem si ga v preteklosti nekajkrat privoščila, kajti v prestolnici ni tako enostavno najti kepice sladoleda s sorazmerno realno ceno – 1 EUR.

Danes pa (že drugi) šok – pri Albancu kepica evro dvajset. To ugotovitev sem nemudoma servirala šefu, ki me je stregel, ta pa mi je s palcem in kazalcem sugeriral, da se je cena, no ja, samo malo dvignila. “Za dvajset odstotkov se je podražil sladoled”, sem mu postregla s svojim znanjem matematike. Branil se je slovensko-klišejsko, da je takšna cena tudi drugje, in hitro dodal, da je pa cena za dve kepici samo 2 evra. Naročila sem kepico čokolade in kepico goznih jagod (ki gozda od blizu še zaslutile niso) in se razočarana nad neobvladljivostjo situacije odpravila služit novce, ki jih za bazuke očitno ne bom potrošila.

A, če so že dvajset stoletij nazaj vedeli, da se ne žaluje za stvarmi, ki jih nimaš, ampak se veseli tistih, ki jih imaš, potem se moram tudi jaz držati te modrosti. Če hočem biti pregovorno moder človek, seveda.

Modra pa je tudi embalaža bazuke. Katere zaradi razprodaje zalog ne žvečim.