Nesojeni ženin

Priznam, v življenju nisem prejela nesramno veliko ženitnih ponudb, vsekakor pa več predlogov za skok v zakon, kot ponudb za službo za nedoločen čas. Za drugo je kriv magisterij iz družboslovja namesto iz kvantne fizike, za prvo pa poleg taistega razloga še:

• moja rana mladost – znanstveno je namreč dokazano, da število ženitnih ponudb narašča premosorazmerno s starostjo
• izhajam iz družine, katero smo v 1. letniku pri uri nemščine poimenovali “Bratkartoffelverhältnis”, zatorej sem bolj kot jarma vajena koruze
• sem kompleksnega karakterja, zaradi česar se kolega pogosto priduša, da bi me, kdor me ne pozna, drago plačal.

Če povzamem, sem precej mlada oseba zahtevnega značaja, ki je plod ljubezni z mankom uradnega božjega ali matičnega blagoslova. In tako kot vsaka, do pred kratkim najstnica si domišljam, da je vrsta žabcev, ki čakajo na moj masten poljub, da se potem lahko spremenijo v prince z Audijem ali pa vsaj z Zetorjem, daljša od tiste iz leta 2011 pred Hoferjem, ko so prav tam prejeli pošiljko novih prenosnikov in zunanjih diskov za smešno nizko ceno, pa še po treh mesecih si jih lahko brez pametnega argumenta vrnil in dobil denar nazaj.

No, mene še nihče ni vrnil, pa tudi kupnine še zdaleč ne vračam. Ni čudno, da je Hofer več kot fer, pa še to – s slednjim si deliva veliko intimnejšo preteklost kot z marsikaterim nesojenim ženinom. Navajam jo v nadaljevanju.

V tistih daljnjih časih v Hoferju prenosnike po akcijskih cenah niso prodajali vsak mesec, kot je to v navadi dandanes, pač pa je bilo takšne ponudbe moč najti redkeje kot FDV-jevca, zaposlenega za nedoločen čas. Podučili so me, da moram, če želim dobiti želeno robo, pred trgovino čakati v nizkem štartu vsaj pol ure pred odprtjem, saj bodo zaloge zagotovo pošle že v pičlih 10 minutah. To je pomenilo, da bo že ob 8.10 dopoldne konec mojih sanj o težko prigaranem prenosniku, ki bo končno nadomestil starega, kateri je bil zaradi pregrevanja primeren le še za ogrevalno telo.

Ker slovim kot izjemna načrtovalka, na žalost ne prestižnih dogodkov, pač pa vsakdanjega življenja (če ni bilo načrtovano, se ni zgodilo), sem dan prej osnovala genialni plan A, kajti različice B tako ali tako nisem potrebovala, saj sem vajena, da se že A vedno udejanji (kdor zna, pač zna). Potrebno je bilo izbrati Hofer, ki je najmanj obiskan, da v njem pričakujemo najmanjše prerivanje (Cesta na Brdo), nadalje pa je bilo treba določiti še prevozno sredstvo. In le kako se v Ljubljani pelje na prvi zmenek s Hoferjem, če ne z mestnim avtobusom? Tako sem ob pol osmih dopoldne negotovo stopila iz avtobusa in se preplašeno ozirala naokoli, če sem za nakup morda že prepozna.

Seveda pred trgovino ni bilo nikogar.

Klela sem, da sem se pustila tako grdo naplahtati. Kot nalašč se v bližini ni ponujal noben bar, samo Kemofarmacija se je bohotila v daljavi, njej pa se zaradi občasnih napadov hipohondrije nisem želela preveč približati, zato sem obstala pred Hoferjevim letakom, ki je bodel v oči na panoju pred trgovino in se pretvarjala, da ga niti slučajno ne znam še na pamet, čeprav sem ga bila doma vsaj štirikrat preučila.

Čas se je vlekel po polžje, v Hoferju pa vse temno. Prisegla bi, da so se ob tem “čakajoč Godota” prizoru blagajničarke nasmejale do solz, če pa že drugega ne, so me zagotovo z zanimanjem opazovale, kot kakšno garjavo zebro. Kdo bi jim zameril, od tistih zlatih časov Sportine 42 na Čopovi, v katerih nam je bilo zadnjikrat v samostojni Sloveniji dosegljivo, da smo se oblačili enako kot Branko Čakarmiš, Game over in Natka Geržina, najbrž nihče več ni taboril pred trgovino pol ure pred njenim odprtjem.

Jaz pa sem.

Zlo slutnjo, da me trgovke krohotaje opazujejo, nočejo pa odpreti 10 minut prej (kot da bi kdo izvedel), je nadomestil sram in ravnokar sem se spraševala, če bom v Slovenskih novicah, ko se je kar iznenada na parkirišču pojavilo vsaj še 10 ljudi, željnih prenosnikov in zunanjih diskov. Odgnala sem jadikovanje in se kot puščica izstrelila pred vrata, da me slučajno ne bi kdo prehitel. Deset minut kasneje in kar nekaj stotakov za tem, sem se iz Hoferja s prenosnikom in zunanjim diskom v roki vračala kot absolutna zmagovalka v silovitem boju plebsa za računalnike in diske v osrčju kraljestva diskontne prodaje.

Spodobno povabilo

Štiri leta in pol kasneje, ravno na sredi pogovora z mojo čudovito endivijo, kateri sem na sončno popoldne privoščila rahljanje zemlje, jo je mimo vrta primahal osiveli gospod, nekakšna zgornjesavinjska različica popotniškega plejboja Zvoneta Šeruge. Stare šole, kot takšnemu možakarju pritiče, je nemudoma prepoznal potencial v garaški muli in brez odlašanja udaril, najprej s povabilom na pijačo, nato pa še z ženitno ponudbo. Oboje sem vajeno zavrnila (ni bilo prvo in bog ne daj, da bi bilo zadnje!) in po tem, ko je že recitiral hišno številko, skupaj s krajem stalnega prebivališča, mojstrsko, kot pravi bolonjski magister družboslovja speljala temo pogovora na dejavnosti njegovega okoliša.

Še dobro, da imam porečje Savinje v malem prstu.

Užaljen nad košarico me je poskušal zmesti s starodobnim dovtipom, naj vendar stikalo za delo premaknem na 0, stikalo za erotiko pa na 1. Znabiti, da bi osvajalska poteza pri Korošici zadela žebljico na glavico, mojih kolen pa ni omehčala. Tako sem radodarnemu gospodu podmuklo postregla z znanjem, kako prepričiti nastajajočo plesen na paradižniku, potem ko je slednjega že pohvalil, jaz pa sem se bala, da s “paradajzom” v prenesenem pomenu cilja na kakšno mehko tkivo.

Čeprav se je gospod izdatno potrudil, mu prstana ni uspelo natakniti, zato se je premaknil k sosedi, ki je bila, vsaj generacijsko bolj dojemljiva za njegove čare. Jaz pa sem se zopet posvetila svojim zelenim ljubicam, da bom z njimi čim prej, kot vzorna gospodinja, postregla na krožniku.

Ni čudno potlej, da se vrsta snubcev pred vrati vije kot prožna mlada kača.