Vroče poletje že samo po sebi polno različnih motilcev delovne koncentracije. Kot da to še ni dovolj, dva dodatna beležim tudi v pisarni. Prvo mesto nesporno zaseda orjaško nedrje moje sodelavke. Slednje je v času vročinskega vala še večjega obsega, saj je natlačeno v svetle tkanine. Pri tem izstopa dvoje bluzic. Prva je bela in je na torzo priraščena kot oklep rimskega vojščaka.
No, na mestu, kjer je bil soldat zaradi nevarnosti napada zakrit, se bohoti konkreten pas gole kože v podobi dekolteja, ki je postal zaščitni znak sodelavke. Druga majica, ki znatno poveča njeno herkulsko oprsje pa je roza bombažna tkanina, iz katere utripa svetleči napis “100% Tussi”. Namesto da bi sodelavki zapovedala kakšen nov projekt, to mi delovno mesto namreč narekuje, sem raje buljila v roza rebus in ga glasno skušala razvozlati. Sprva sem mislila, da se je s pranjem T spremenil v P in da z njim želi svetu sporočiti, da je stoodstotna muca, potem pa je spletni brskalnik izvrgel rešitev, da je “tussi” nemški slengovski izraz za dekle, ki je vso napravljeno, vendar s pomanjkanjem inteligence.
Še najbolj je slednje manjkalo nama s sodelavcem, ki sva občasno drug drugega spraševala, ali je razlog za nadnaravne bule za sosednjo mizo čudežni nedrček ali kakšna nova vrsta zemeljskih gomoljev.
Kljub sodelavkinim grožnjam, izrečenim pozimi, da bosta pomlad/poletje 2015 v podjetju minila brez njenih legendarnih izrezov, ki smo jih bili vajeni leta poprej, se slednje na srečo celotnega kolektiva niso uresničile. Nečloveška vročina je namreč poskrbela, da so tudi okrasni šali, ki so preprečevali prepih, bili potisnjeni v ozadje.
Da kvaliteta dela zaradi zgoraj omenjenega motilca, ali bolje rečeno motečega dvojca prav nič ne trpi, potrjujemo jaz, sodelavec in Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Neprestano zijanje v računalnik namreč ni blagodejno za človeški vid, zato se je vsakih dvajset minut priporočljivo za pol minute zazreti v naravo. In če daljava pomeni Župančičevo jamo ali joške do Koroške, postane tudi negeografu jasno, da bo bolj zdravo, če bo pogledal proti Koroški. Sploh če gre za gorovje, kakršnega se ne bi sramovala niti Lili, po sodelavčevo Zizi Žagar.
Več informacij o zavidanja vrednih hribčkih sem ne dolgo nazaj že zapisala v zapisu Zastražene melone, ki ste ga dobro sprejeli, kot pač vsa moja natolcevanja, ki se tičejo telesnih pritiklin. Ni razloga, da zanimivega čtiva ne bi preleteli še enkrat.
Do danes pa še nisem namenila besed o drugemu motilcu koncentracije v pisarni, sodelavcu, katerega delovni kotiček je je, če se orientiramo po prostoru, poravnan z mizo, za katero kraljuje prsata gospodična. No, gospod prav tako beleži karakterne posebnosti, sicer nima tako bujnega karakterja kakor dama poleg njega, a je zagotovo vreden omembe:
- v koritu za rože ima posajeno rastlino z orjaškimi listi, ki spominjajo na želvin oklep (na skrivaj jo kličemo Franček), za katero vztraja, da je umetna figa
- v osemurnem delovniku kihne šestinpetdesetkrat (sedemkrat na uro) po njegovih besedah od dne, ko so pričele cveteti leske oziroma od obdobja, ko se je začel namakati v kloriranem bazenu
- za finance skrbi bolje kot na Kranjskem – v počastitev rojstnega dne je trideset zaposlenih podjetju počastil s štirimi doma narejenimi mafini (ne s štirimi za vsakega)
- prisega, da v sedmih letih lastništva avtomobila še ni očistil, mu je pa kupil garažo
- nabavil je nove gojzarje po polovični ceni, kar ga je neizmerno osrečilo, prav tako pa še dve sodelavki, ki sta se trpežnih čevljev v škatli navdušeno dotikali
- hišniku je delegiral, da onesposobi neonsko žarnico na steni, ki se nahaja točno nad njegovo mizo, za ostale luči na stropu pa je privolil, da še vedno gorijo
- računovodstvo ga zanima bolj kot sodelavkin relief, morda tudi zaradi dejstva, da po vsakem rafalu njegovega kihanja slednja skuša s torbičnim razkužilom sterilizirati zrak v pisarni.
Skupaj ne tvorita tako uspešnega dvojnega dvojca kot Čop in Špik, čeprav imata pred gorenjskima veslačema dodatno prednost – odličnega krmarja (mene).
Večkrat se namreč med njima vname spopad, ki zajema njegovo (sicer neupravičeno) očitanje nesposobnosti in njene pritožbe nad glasnim podiranjem kupčkov (po domače riganjem) neposredno v obraz ter zahrbtnim plinjenjem pisarne (po domače prdenjem).
Bojna sekira je tako nevarno plitko zakopana, da se ona na njegovo multikihanje že mesece več ne odzove z “na zdravje”. Naglas je presodila, da bi mu bolj kot želje zdravja pomagale tablete, ko je že kihnil pedtesetič tistega dne, pa jo je podučil, da je očitno sama pilul bolj potrebna, saj kihanje smatra za moteči faktor.
Oba specifične narave predstavljata neusahljiv vir zgodb. Ob priliki postrežem s kakšno.
Glicinija 